Isaiah 37

37. Poglavje

1In ko je to slišal kralj Ezekija, si raztrga oblačila in se ogrne z raševino in stopi v hišo Gospodovo. 2In pošlje Eljakima, ki je bil nad dvorcem, in Sebna pisarja ter starejšine duhovnikov, odete z raševino, k proroku Izaiju, sinu Amozovemu. 3In ti mu reko: Tako pravi Ezekija: Dan stiske in strahovanja in zasramovanja je ta dan, kajti otroci so blizu do poroda, a moči ni za porod. 4Morda bo slišal Gospod, Bog tvoj, besede Rabsakove, ki ga je poslal kralj asirski, gospod njegov, sramotit Boga živega, in bo kaznoval besede, ki jih je slišal Gospod, Bog tvoj. Zato povzdigni prošnjo za ostanke, kar jih še je. 5Ko so torej prišli hlapci Ezekija kralja k Izaiju, 6jim reče Izaija: Tako povejte gospodu svojemu: Tako pravi Gospod: Ne boj se spričo tistih besed, ki si jih slišal, s katerimi so me preklinjali hlapci kralja asirskega. 7Glej, jaz mu vdahnem duha, da začuje glas in se vrne v deželo svojo, in storim, da pade od meča v deželi svoji. 8In Rabsak se vrne in najde kralja asirskega, vojskujočega se z Libno; slišal je bil namreč, da je odpotoval od Lahisa. 9V tem zasliši, da govorijo o Tirhaku, kralju v Etiopiji: Gre se vojskovat zoper tebe. Ko je to slišal, pošlje poslance k Ezekiju z ukazom: 10Tako govorite Ezekiju, kralju Judovemu, in recite: Naj te ne vara Bog tvoj, ki nanj staviš upanje, govoreč: Jeruzalem ne bo dan kralju asirskemu v roko. 11Glej, sam si slišal, kar so storili kralji asirski vsem drugim deželam, pokončavši jih docela, in ti bi se otel? 12So li mar oteli bogovi narodov tiste, ki so jih pogubili očetje moji, Gozana in Harana in Rezefa in sinove Edena, ki so bili v Telasarju? 13Kje je kralj hamatski in kralj arpadski in kralj mesta Sefarvaima, Hene in Ive? 14In ko Ezekija prejme pismo iz roke poslancev in ga prebere, gre gori v hišo Gospodovo in ga razgrne pred Gospodom. 15In molil je Ezekija h Gospodu, govoreč: 16Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, ki stoluješ nad kerubi, ti si Bog, ti edini, vsem kraljestvom na zemlji, ti si ustvaril nebesa in zemljo. 17Nagni, o Gospod, uho svoje in poslušaj, odpri, Gospod, oči svoje in glej, in poslušaj vse besede Senaheriba, ki je poslal sramotit živega Boga. 18Res je, Gospod, opustošili so kralji asirski vse one narode in njih deželo; 19in vrgli so njih bogove v ogenj, ker niso bili bogovi, ampak rok človeških delo, les in kamen; zato so jih pogubili. 20Sedaj torej, Gospod, Bog naš, reši nas iz roke njegove, da bi spoznala vsa kraljestva na zemlji, da si ti Gospod, ti edini. 21Tedaj pošlje Izaija, sin Amozov, k Ezekiju, da mu reko: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Ker si me prosil spričo Senaheriba, kralja asirskega, 22to je beseda, ki jo je govoril Gospod za njega: Zaničuje te, zasmehuje te devica, hči sionska, za teboj maje glavo hči jeruzalemska. 23Koga si sramotil in preklinjal? in zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil oči svoje? Zoper Svetnika Izraelovega! 24Po hlapcih svojih si sramotil Gospoda, ko si govoril: Z množico voz svojih sem prišel na vrh gorá, do najvišje strani Libanona; in posekam na njem visoke cedre in izbrane ciprese njegove, stopim tudi na največjo višino njegovo, v gaj na vrtu njegovem. 25Jaz sem kopal vodnjake in izpil vode, in s stopalom nog svojih hočem posušiti vse reke v Egiptu. 26A nisi li slišal, da sem jaz to delal od zdavnaj in snoval od starih časov? Sedaj sem storil, da je prišlo to, da rušiš utrjena mesta v kupe razvalin. 27Zato so bili njih prebivalci slabotnih rok, prestrašeni in izbegani; bili so kakor trava na njivi in kakor mehka zelenjava, kakor seno po strehah in žito posmojeno, preden gre v latje. 28In sejo tvojo in odhod in prihod tvoj poznam, tudi divjanje tvoje zoper mene. 29Ker divjanje tvoje zoper mene in lahkoživstvo tvoje je prišlo do ušes mojih, zato denem obroček svoj v tvoj nos in uzdo svojo med ustnice tvoje, in povedem te nazaj po tistem potu, po katerem si prišel. 30In to ti bodi znamenje: letos boste jedli, kar samo zraste, drugo leto pa, kar po tem priraste, v tretjem letu pa sejte in ženjite in sadite vinograde ter jejte njih sad. 31In ohranjenci hiše Judove, kar jih preostane, bodo poganjali zopet korenine spodaj in rodili sad zgoraj. 32Zakaj iz Jeruzalema izide ostanek in s Sionske gore tisti, ki se bodo ohranili; gorečnost Gospoda nad vojskami stori to. 33Zatorej pravi tako Gospod za kralja asirskega: Ne pride v to mesto in pšic ne sproži sem, tudi ščita mu ne postavi nasproti in nasipov ne napravi zoper njega. 34Po istem potu, po katerem je prišel, se vrne, v to mesto pa ne pride, pravi Gospod. 35Kajti branil bom to mesto, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega hlapca. 36In šel je angel Gospodov ter jih pobil v asirskem ostrogu sto in petinosemdeset tisoč. In ko so vstali zjutraj, glej, bili so vsi tisti trupla mrtvih. 37Zato se vzdigne Senaherib, kralj asirski, in odide in se vrne ter ostane v Ninivah. 38In zgodilo se je, ko se je klanjal v hiši Nisroka, boga svojega, da ga Adramelek in Sarezer, sinova njegova, udarita z mečem in pobegneta v deželo Araratsko. In kraljeval je sin njegov Esar-hadon namesto njega.